Izjava Matjaža Frangeža ob predstavitvi
Ljubljana, 1. junij 2007

Orožarske posle in afero Depala vas, posledico trgovine z orožjem, sem začel preiskovati pred štirimi leti. Ves ta čas sem opravljal pogovore z akterji teh dogodkov, tako z delavci notranjega, kot obrambnega ministrstva, agenti obeh obveščevalnih služb in drugimi, ki so bili vpeti v tedanje dogajanje. Resnično pomagali in povzročali napredke pa so le redki in še ti po dolgotrajnih prepričevanjih, ko so uvideli, da tokrat resnično gre za iskren namen objektivno predstaviti to poglavje slovenske preteklosti. Pri mnogih je bilo potrebnih veliko srečanj, da so dojeli, da tokrat ne gre za političen projekt. Moja vztrajnost, močna odločenost in trdna volja so jih prepričali, da so spregovorili. Sprva izredno previdno, sčasoma pa so se razgovorili. Ker so ukaze izpolnjevali po svoji vesti, jim o tem, kar so počeli, prepričani, da za domovino, ni bilo težko pripovedovati. Olajšali so si svoje duše.

Medtem ko bodo pa morali najodgovornejši posamezniki, katerih imena bodo za vselej zapacana s krvjo, svoja dejanja najprej upravičiti sami sebi, če sploh menijo, da je to potrebno. Kaj vse jim dopušča lastna vest, vedo najbolje sami. Državljani Republike Slovenije pa se bodo morali odločiti, kaj vse lahko počnejo njihovi predstavniki. V ustavi beremo, da je vsa oblast v rokah ljudstva. To se bo moralo odločiti, kaj vse bo dopuščalo in odpuščalo tistim, ki jih predstavljajo. Svobodna, sproščena in demokratična Slovenija ne sme biti obvladovana od tistih, ki demokracijo, poštenje, zakonitost, enakost in spoštovanje slehrnega poznajo samo v besedah, ne v dejanjih. Vseobsežnemu nadzoru, represiji, vtikanju v zasebnost in kaznovanju zaradi javnega izražanja lastnega, legitimnega mnenja so se Slovenke in Slovenci že uprli. Zato je početje tistih, ki s pozicije moči poskušajo obvladati vse in vsakogar, zagotovo obsojeno na neuspeh.

Vsakdan mnogih, ki so pri orožarskih poslih morali sodelovati po službeni dolžnosti, je zaznamoval močan strah. Ne upajo govoriti. Bojijo se posledic in maščevanja, ne samo njim samim, temveč predvsem njihovim bližnjim. Naj bo ta knjiga dokaz, da zastraševanja, grožnje in pritiski v demokratični družbi niso dopustni. Vse, ki bi lahko kakorkoli še prispevali k razčiščenju tega temnega obdobja slovenske demokratične države, prosim, naj ob prebiranju te knjige premislijo, ali svoje zgodbe kljub vsemu ne bi zaupali meni ali kateremukoli novinarskemu kolegu, ki mu zaupajo. Priložnost je tukaj. Naj tudi vaš del zgodbe izve javnost. Posledic ravnanj posameznikov ne moremo in ne smemo nositi vsi. Rešimo našo državo tega neizmernega bremena, ki zaradi nepoštenosti posameznikov zdaj lebdi nad Slovenijo. To nikakor nismo mi, to nikakor ni Slovenija!

Knjigo bi lahko izdal že pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Pa tega nisem želel. Kot neprimeren sem ocenil tudi čas lokalnih volitev. Če svojih ugotovitev ne bi objavil sedaj, bi moral počakati na potek slovenskega vodenja Evropske unije, saj ocenjujem, da izid npr. v januarju 2008 ne bi bil državotvoren in v korist moje domovine. Zato zavračam besedovanja o političnem izbiranju trenutka objave. Povsem neutemeljene očitke o političnosti bi tako ali tako poslušal kadarkoli.

Naj torej na kratko povzamem zgodbo o trgovanju z orožjem.

Načeloma menim, da je Republika Slovenija ravnala moralno in etično, ko se je odločila, da bo pomagala Republiki Hrvaški ter Republiki Bosni in Hercegovini, da se ubranita agresije.

Konec koncev so obema napadenima nekdanjima jugoslovanskima republikama pomagale tudi nekatere druge demokratične države. Le da se te očitno niso okoriščale. V času izjemnih človeških stisk in trpljenj niso kovale dobičkov. Nudile so pomoč. Prepričan sem, da je bilo izkoriščanje strahu za golo življenje moralno skrajno zavrženo početje.

Sicer je vprašanje, ali je bilo takšno početje skladno s pravom – tako mednarodnimi akti kot slovenskimi predpisi. Četudi bi bilo tako, pa na način izvedbe te t.i. pomoči, kljub vsemu, žal pada zelo temna senca. Celovit pregled trgovanja dandanes skoraj zagotovo ni več mogoč.

A ohranjene dokumentacije je kljub vsemu kar nekaj. No, vsaj obstajala je. Tako v Varnostno-informativni službi oz. SOVI kot v vojaški obveščevalni, prav tako na notranjem ministrstvu, sploh policiji, opredeliti pa bi se morala tudi carina.

Poslanci oz. parlamentarna večina, je tista, ki ima moč, da z dokumentacije umakne oznako zaupno. Sploh in predvsem s tiste, ki jo je zbrala druga preiskovalna komisija. Povsem nedopustno, nevzdržno in netransparentno je, da je 19 fasciklov k sreči zavarovane dokumentacije povsem nedostopnih. Tako državljanom, novinarjem, zgodovinarjem, celo poslancem. Vsaj ti dokumenti so zavarovani, čeprav je slišati, da naj bi nekateri razmišljali celo o prečiščenju tudi teh fasciklov. A na srečo s seznami te dokumentacije razpolagajo tudi nekateri novinarji.

Aktivnosti zalaganja obeh nekdanjih jugoslovanskih republik so v največjem obsegu potekale od konca osamosvojitvene vojne, pa vse do prvih mesecev leta 1993, dokler niso Hrvati in Bosanci vzpostavili lastnih kanalov za nakupe orožja. Padec obsega poslovanja naših prekupčevalcev so začasno povzročala tudi zavzetja nekaterih skladišč nekdanje JLA, kar velja zlasti za Hrvaško.

Trgovino z orožjem je potrebno razdeliti na dva dela.

Prvi je odprodaja orožja, ki ga je v Sloveniji pustila nekdanja Jugoslovanska ljudska armada. JLA je v skladiščih nakopičila velike količine orožja, tako za lastne potrebe, za potrebe splošnega ljudskega odpora, predvsem pa in to je ključno, tudi strateške rezerve, ki so predstavljale največji delež.

Na podlagi sklepa republiškega razširjenega predsedstva sta notranje in obrambno ministrstvo to orožje pričeli odprodajati. Notranje ministrstvo predvsem lastno staro orožje, obrambno ministrstvo pa je prevzelo nadzor in oblast nad vojaškimi skladišči in enormnimi količinami v njih.

O številkah, torej količinah, ki so bile odpeljane, je nerodno govoriti, saj nobena od inštitucij, ki bi s temi podatki morala razpolagati, nikoli ni postregla z relevantnimi in realnimi podatki, bodisi policiji bodisi obema parlamentarnima preiskovalnima komisijama. Morda pa so bili podatki celo uničeni. Zato bi bilo zanimivo videti, katere od dokumentov, ki so objavljeni na koncu knjige, bi bilo še moč najti v arhivih državnih inštitucij.

Drugi del orožarske zgodbe so nakupi orožja in druge vojaške opreme v tujini. Da bi obstajala pravna podlaga za tovrstno početje (torej za kupovanje orožja v tujini in nadaljnjo prodajo Hrvaški in Bosni), ni znano.

Od različnih ilegalnih trgovcev oz. kriminalnih združb v tujini kupljeno orožje, je v Slovenijo prihajalo po morju, kopnem in po zraku. Torej z ladjami, tovornjaki, letali in po tirih. Pretežna večina teh pošiljk je slovenske meje najverjetneje prečkala z vedenjem, soglasjem ali v izključni organizaciji določenih posameznikov, katerim je moč in možnost tovrstnega početja ponudilo službovanje na javni funkciji. Ponujeno možnost in priložnost so izkoristili. Tudi orožje, ki je prispelo iz tujine, je mogoče ločiti na pošiljke, pri katerih so nekateri naši veljaki omogočili zgolj prevoz čez slovensko ozemlje in na pošiljke, naročene z namenom nadaljnje prodaje, torej pridobitve zaslužka. Nekatere tovrstne pošiljke so Slovenijo prešle brez postanka. Nekatere so za kratek čas uskladiščili, potem pa jih prodali v celoti ali po delih.

Kot boste lahko prebrali, so leta 1993 na VIS-u v eno od poročil zapisali oceno hrvaških obveščevalcev, da je čez Slovenijo v slabih dveh letih šlo za 340 milijonov dolarjev orožja. Ocenjujem, da je navedba vse prej kot pretirana.

Lahko povem, da sta obe ministrstvi, predvsem pa obrambno, Hrvaški in Bosni prodali veliko več orožja in druge vojaške opreme, kot trdi vlada – npr. v zaupnem poročilu, ki ga je decembra 2005 posredovala parlamentu. Vlada Janeza Janše je zapisala, da naj bi celotna orožarska zgodba skupno veljala le 28 milijonov nemških mark. Realna številka je zagotovo več desetkrat višja. In zakaj v omenjenem vladnem poročilu gotovinsko poslovanje ni niti omenjeno? Janša je pred leti vendarle priznal, da so poslovali tudi z gotovino, še več povedal je, da gotovinski del ni presegal 20 odstotkov. V poročilu pa o gotovini niti besede. Sploh pa si njegove mnoge izjave pogosto nasprotujejo oz., kot boste lahko prebrali, Janša negira kar samega sebe.

Kje so torej sredstva? Zakaj v proračunu očitno ni prikazanih gotovinskih sredstev, pridobljenih s prodajo državnega premoženja? Se je kdo okoristil?

Poznavalci namreč razlagajo, da naj bi bilo orožje nekdanje JLA, s katerim je razpolagal štajerski pokrajinski štab, Republiki Hrvaški prodano za več sto milijonov nemških mark. Granate, rakete in drugo težko orožje so tedaj Hrvati krvavo potrebovali.

Če je bilo tedanje delovanje obrambnega ministrstva, predvsem vojaške obveščevalne službe, transparentno in zakonito, bi moral obstajati popis odpeljanega. Orožje je namreč stvar s serijsko številko. Po desetletju, po spremembi obrambne doktrine in zamenjavi orožij z zahodnimi, izgovori o tajnosti dokumentacije v interesu državne varnosti ne vzdržijo več.

Republika Slovenija je bila z odprodajo orožja nekdanje JLA tako očitno oškodovana, saj ni jasno, kam so zašla tako pridobljena sredstva, sploh gotovinska. Ne samo, da celotnih oz. očitno celo pretežnega dela sredstev ni v proračunu, še več. Trditve, da je bil denar porabljen za opremljanje slovenske vojske, nikoli niso bile ustrezno podkrepljene. Ne poznamo ne vrst ne količin in ne vrednosti domnevno tako kupljene opreme. O tem smo slišali samo izjemno pavšalne navedbe. Pa bi bilo to povsem preprosto: vsaka postavka bi morala imeti protipostavko.

Toliko o materialnem oškodovanju. Ali je zaradi mnogokratnih kršitev embarga Organizacije združenih narodov naša država utrpela kakršnokoli škodo tudi na mednarodni politični sceni, pa lahko le špekuliramo. Je pa dejstvo, da so se nekateri naši funkcionarji grdo lagali tudi OZN, ko jih je ta povprašala o vpletenosti slovenskega političnega vrha v balkansko orožarsko trgovino.

Naj na kratko razložim še vsebino nekaterih priloženih dokumentov.

15 strani dolg dokument MNZ z datumom 7. junij 1994 s svojimi 129. točkami lepo ponazarja obseg orožarske dejavnosti. Dodati je potrebno, da je dokument nastal zgolj na podlagi dokumentacije, ki so jo bili predstavniki vpletenih državnih organov in nekateri zasebniki voljni predati policiji.

Priloženi so tudi dokumenti, na podlagi katerih je skladiščnik TO orožje začel nalagati na tovornjake oz. dopustil odpeljati že naloženim. Gre za materialne liste, izdajno-prejemne liste, naloge za izvzem in predajo, pa tudi reverze. O slednjih poznavalci zagotavljajo, da domnevno posojeno orožje naj ne bi bilo nikoli vrnjeno. Če so izpolnili formular ob izposoji, bi ga morali tudi ob vračilu. In želim jih videti.

Zanimiv je tudi dopis trgovca z orožjem Konstantina Dafermasa, ki slovenskemu obrambnemu ministrstvu prepove premik t.i. Omanovih mask. Zakaj je Dafermas ministrstvu telefaks sploh posredoval, ko pa z maskami ministrstvo naj ne bi imelo nič?!

V besedilu boste našli tudi odlomke nekaterih poročil Varnostno-informativne službe. Ponazarjajo, da je slovenska civilna obveščevalna služba orožarsko zgodbo očitno spremljala celovito. Priloženi so povzetki VIS-ovih prisluhov telefonom.

Način izvedbe prevozov orožja prek državne meje pa ponazarjajo depeše, ki so jih z VIS-a pošiljali mejnim prehodom. K sreči se ukaza o sprotnem uničevanju teh depeš nekateri niso držali.

Zanimiv je tudi uradni zaznamek policije o hrvaškem državljanu, ki je oktobra 1991 potoval proti slovenskemu obrambnemu ministrstvu. Policistom je trdil, da ima pri sebi 3 milijone nemških mark.

V knjigi predstavljam tudi vsebino strogo zaupne kazenske ovadbe v zadevi Brnik, podane zoper Bavčarja, Janšo, Kosija, Zvonarja, Omana in Dafermasa. Vsaj ta pošiljka je preiskana zadovoljivo. Kriminalisti so podrobno opisali, zakaj je poleg orožja, ki sta ga za lastne potrebe naročili obe ministrstvi, v Koper prispelo še dodatno orožje. Notranjemu ministrstvu ga ni uspelo prodati v celoti. Preostanek predajo obrambnemu ministrstvu, kot tudi že pridobljeno kupnino, o čemer obstajajo zapisniki. Obrambnemu ministrstvu je bilo tedaj predanih dobrih 3,3 milijona dolarjev. Kot so ugotovili kriminalisti, pa bi s prodajo preostalega orožja na MORSU morali pridobiti vsaj še milijon in pol dolarjev. Tudi teh vsaj petih milijonov dolarjev očitno ni evidentiranih.

V Državnem zboru pričenjata z delom dve preiskovalni komisiji, ki naj bi preverili nakupe orožja in druge vojaške opreme, vendar le po letu 1994. Morda bi bilo ustrezno, da bi parlamentarno preiskavo vnovič uvedli tudi glede izvornega greha – orožarskih poslov od osamosvojitve do leta 1994. Za razvoj slovenske demokracije in dokončno oblikovanje tistih vrednot, zaradi katerih so prebivalci Slovenije na plebiscitu 1990. obkrožili besedo 'DA', bi bilo pomembno, da bi preiskavo končno končali vsaj člani parlamenta. Le nadaljevati bi morali tam, kjer se je leta 2000 končalo.

Nič hudega, če do uvedbe takšne preiskave ne bo prišlo. O tem, kaj so pravi orožarski posli, boste lahko brali v tej knjigi. Zapisal sem dovolj, da si bodo državljani lahko kar sami ustvarili mnenje o ključni slovenski aferi. Lastnega mnenja in razmišljanj jim pač ne more vzeti in prepovedati nihče.

Še zdaleč nisem zapisal vsega, kar vem o orožarskih poslih nekaterih naših veljakov, sploh pa kar lahko dokažem. Zato sporočam, da bom ustrezno reagiral (trenutek bom seveda izbral sam), če se bo meni ali ljudem, ki so mi blizu, začelo dogajati karkoli nenavadnega, pa naj bo to danes, jutri ali čez nekaj mesecev. Naključja so problem naslovnikov tega sporočila.

Želim si in upam, da bodo kolegi novinarji, ki o orožarskih poslih veliko vedo oz. so po zgodbi že stikali, vnovič zavihali rokave. Za druge, ki zadeve podrobno še ne poznajo, pa upam, da bo knjiga dobra osnova za začetek dela.

Matjaž Frangež