Mati vseh afer 

B.B. ni upala poklicati J.J.

Še o 'pojasnjevanju' zgodbe o orožarskih poslih in knjigi 'Kaj nam pa morete!'

Posebna tožilska skupina, ki jo je vodila Barbara Brezigar, Janeza Janše ni upala ali pa ni hotela poklicati na informativni razgovor – in je ovadbo preprosto zavrgla … Tako je kazenski pregon ob 'nesebični pomoči' nekaterih s tožilstva zastaral, Mogetov predlog o razširjeni razpravi, pa je bil v državnem zboru povožen. Zakaj, če je vse tako kristalno jasno?

Malo je manjkalo, pa bi razpravo o orožarskih poslih med letoma 1991 in 1994 ponovno doživeli tudi v parlamentu. Ob začetku julijske seje DZ je namreč poslanec Rudolf Moge (LDS) predsedniku vlade Janezu Janši (njegovo ime je na vrhu spiska ob slehernem naštevanju slovenskih trgovcev z orožjem) zastavil poslansko vprašanje. Ker znesek, kot je zatrdil Moge, ki ga je Slovenija dobila iz orožarske trgovine, še vedno ni znan, kar naj bi potrjujevala »poročila, ki so jih doslej dale različne vlade, preiskovalne komisije, komisije za nadzor varnostno-obveščevalnih služb ter drugi.«

Ker je bila ena glavnih organizatork trgovanja z orožjem čez slovensko ozemlje – predvsem odprodaje orožja nekdanje JLA – vojaška obveščevalna služba (Vomo) pod vodstvom Andreja Lovšina (sedaj šefa Intereurope, katere pomemben kapitalski delež naj bi Lovšin kupil z bančnim posojilom – a nikoli ni pojasnil, katero oz. kakšno premoženje je zastavil, da mu je, kot trdi sam, banka odobrila okoli milijon evrov posojila, sploh ker je bil leta 1991 domala brez premoženja), je Mogeta zanimalo, ali je tudi v tej službi obstajal črni fond. Še več, ali bo vlada ob preiskovanju morebitnih nepravilnosti v Sovi pregledala tudi tedanje poslovanje Vomo, s čimer bi, je povedal Moge, neposredno odgovorili tudi na vprašanje, kam je izginil denar od trgovine z orožjem. Zlasti imeni Lovšina in njegovega voznika Francija Cimermana je pogosto slišati, ko je govora o domnevnem obstoju črnega fonda v tej obveščevalni službi, ki naj bi poslovala povsem mimo računovodstva Mors.

Zavržena ovadba

In Janez Janša? Odgovarjal je po svoje. Povedal je, da je zadnjih deset let svoj pogled na trgovino z orožjem pojasnjeval vsakomur. »Vsak, ki je imel pet minut časa, se je s tem ukvarjal, hodili smo od sodišč do kriminalistične policije in preiskovalnih komisij.« Hja, Janšo smo na sodišču res videli, in sicer glede orožja, najdenega na mariborskem letališču. Ko ga je 'odkril', je zgodbo poskušal podtakniti 'komunistom' in v tej smeri tudi pričal pred mariborskim sodiščem. A njegovim navedbam sodišče ni sledilo. Pozneje pa organizator pošiljke in od BiH za nabavo orožja pooblaščeni Hasan Čengić na zaslišanju v parlamentu pove, da se je o možnosti transportov orožja čez mariborsko letališče dogovarjal – pozor – ne s komunisti, temveč evroposlancem SDS dr. Miho Brejcem.

Kar se tiče Janševega sprenevedanja o njegovih srečanjih s kriminalistično policijo, pa tole: Kazenska ovadba zoper njega zaradi ilegalne pošiljke, ki je prispela na letališče Brnik, je bila zavržena brez kakršnihkoli resnih argumentov. Posebna tožilska skupina, ki jo je vodila Barbara Brezigar, Janeza Janše ni upala (ali hotela) poklicati na informativni razgovor. In je ovadbo, o kateri več pozneje, preprosto zavrgla. Janša preprosto sploh ni bil zaslišan!

Zasoljena pomoč

Janša prav tako pove, da je bila Slovenija zaradi osamosvojitve prisiljena kupovati orožje. Kar je dejstvo. Prav je, da smo ga kupovali, prav je, da smo z orožjem in opremo pomagali napadenima Hrvaški in Bosni, vendar tovrstno početje močno zapackajo očitki o nepreglednosti tovrstne pomoči, sploh pa o zasoljenih cenah in povsem nejasni porabi sredstev. A Janša nadaljuje: »To je bila prisiljena zaradi tega, ker je bila slovenska teritorialna obramba na dan, ko je prisegala nova vlada leta 1990, skoraj popolnoma razorožena, vsaj kar zadeva težko orožje.« No, tukaj se je premier zlagal. Ali pa je lagal v svoji knjigi Premiki, kjer na 48. strani zapiše, da naj bi JLA že pred poskusom razorožitve nadzorovala več kot 70 odstotkov formacijske in druge oborožitve ter opreme Teritorialne obrambe. Marca 2000 je teh 70 odstotkov znižal na 50, JLA pa naj bi prevzela 80 odstotkov druge polovice (torej orožja, ki ni bilo že v skladiščih JLA). Težko orožje TO pa je JLA že prej nadzorovala skoraj v celoti.

'Razoroževanje TO'

In ker Janša zgodbo o razorožitvi TO nenehno ponavlja, velja ponoviti tudi, da sta z Igorjem Bavčarjem od jeseni 1990 pa vse do pomladi 1991 na Hrvaško pošiljala orožje (predvsem minskoeksplozivna sredstva, ki nam jih je ob spopadih z JLA najbolj primanjkovalo). Domnevno zmotno prepričana, da vojska v Sloveniji ne bo posredovala, sta Janša in Bavčar očitno prva razoroževala TO. A vsakršno omenjanje razoroževanja je voda na njegov mlin – nenehno nas sili v ukvarjanje z delčki mozaika, da celotne slike ne bi videli.

Prav tako je Janez Janša zatrdil, da o njegovih orožarskih dejavnostih obstaja »zelo natančna dokumentacija«. O tej trditvi bi lahko zapisali zelo veliko. Naj samo spomnimo, da so v preteklih letih ob mnogih novinarskih vprašanjih o tej temi z obrambnega ministrstva sporočali, da na ne morejo odgovoriti, ker da v arhivih ne razpolagajo z nobeno dokumentacijo več. Zato bi bilo na Morsu zanimivo videti določene originalne dokumente (npr. dokumentacijo o iz skladišč odpeljanem orožju nekdanje JLA, ki sta jo s fotokopiranjem zavarovala Vladimir Miloševič in Janez Slapar, še preden jo je 'na varno' na Mors odnesel Andrej Lovšin). Zahteva po vpogledu v celotno dokumentacijo na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja je očitno neizbežna. Od kod in ali sploh bodo tedaj na Morsu 'pričarali' skoraj zagotovo uničene originale?

Uničena dokumentacija?

A vrnimo se k Janševemu odgovoru. Vrhunec Janševega pojasnjevanja je njegova trditev, da je »bilo leta 1994 izdelano popolno poročilo, leta 2007 ima poročilo še enak status, je državna skrivnost, obstaja tam, kjer mora obstajati, nihče ga ni ovrgel.«

Ni znano, da bi bilo kadarkoli izdelano popolno poročilo. V kolikor Janša kot takšen označuje tisti dokument, ki ga ob primopredaji marca 1994 svojemu nasledniku Jelku Kacinu ni mogel predati, ker ga na ministrstvu sploh ni bilo (Janša ga je hranil na domačem računalniku v Grosupljem), Kacin pa kot obrambni minister pove celo, da sploh ne gre za uradni dokument ministrstva. Sicer pa je Kacin aprila 2000 povedal tudi, da je bila dokumentacija Mors, ki se nanaša na orožarske gotovinske prihodke in njihovo porabo, uničena ali odtujena (za to je bil ovaden Lovšin, a ovadba je zastarala … Seveda pod budnim očesom tožilske 'posebne' skupine).

Janša torej ne more trditi, da njegovih spreminjajočih se izjav nihče ni ovrgel! Nekajkrat je sebe zanikal kar on sam! Najprej trdi, da gotovine ni bilo, potisnjen v kot to prizna. Konec 1999 prizna tudi, da je bilo gotovine za največ 20 odstotkov. A o teh 20 odstotkih ne duha ne sluha. Njegovim trditvam se lahko samo smejimo. Jokati nima smisla.

Kje so milijoni (mark)?

Ko poznavalci govorijo o gotovini, ki naj bi šla skozi obrambno ministrstvo, govorijo o stotinah milijonov. Samo z odprodajo orožja, ki je za JLA ostalo na severovzhodu, naj bi dobili več kot 400 milijonov mark. Janša pa zabija v glavo, da je celoten obseg znašal le 28 milijonov mark, kot je konec leta 2005 njegova vlada pod oznako strogo zaupno poskušala dopovedati poslancem.

Le 24 milijonov so Janševi specialisti knjižili prihodkov s Hrvaške. Orožarski posli so tam šele dandanes pričeli prihajati na površje in skoraj zagotovo prihaja dan, ko bodo Janšo povsem demantirali njegovi 'poslovni partnerji', v prostorih Mors pogosto postavljani pred dejstva in poniževani. Marsikdo bo na Hrvaškem moral položiti račune. Ena izmed hrvaških knjigovodkinj orožarskih poslov, Terezija Barbarić, je sredi marca za HTV naštevala več deset milijonske zneske (na samo en račun v Beljaku je nakazala med 300 in 500 milijoni dolarjev) in omenila tudi poslovnega partnerja Janeza Janša Konstantina Dafermasa, s katerim je sklepal kupčije tudi sedaj iskani hrvaški generala Vladimir Zagorec. Pa tudi pri nas še niso znani vsi dokumenti, podatki in imena, kot na primer Dafermasova predstavnica v Sloveniji, gospa B.M. in mnogi drugi.

(Vele)trgovina

Naj končno nekdo vsaj poskuša pojasniti nedavno objavljen petnajst strani dolg uradni dokument MNZ. Gre za spisek na desetine ladij, pristalih v Kopru, in drugih dogodkov (skupno 129), ki močno otežujejo Janševe poskuse minimiziranja obsega trgovine.

Od BiH naj bi dobili le štiri milijone mark. Za 3,3 mio naj bi izurili, opremili in oborožili (tudi z minometi ) dve skupini borcev (skupno 480 oseb se je urilo v trikotniku Mozelj – Koprivnik – Nemška Loka). BiH naj bi slab milijon odplačala z materialnimi kompenzacijami, za preostala 2,2 milijona pa tukaj pustila helikopter bell. Janšo demantirajo  Čengićeve izpovedbe parlamentarnim preiskovalcem, katerim julija 1994 pove, da so za prodano na Mors prejeli med 1,2 in dva milijona mark gotovine. Kot naj bi mu zatrdil Janša, pa naj bi dolgovali še tri milijone, kar naj bi, kot je slišal, znižali za milijon.

In če ni bilo črnega fonda? Zakaj potem vojaški obveščevalci trdijo, da so imeli opravka z vsaj 136 milijoni nemških mark? Zakaj trdijo, da so ob selitvi Voma v nove prostore nemške marke nosili kar v vrečah za smeti, ko je zmanjkalo lesenih škatel za kalašnikove? Zakaj je upokojeni delavec Vomo Brane Praznik za Nedeljski dnevnik pred dvema letoma povedal, da je samo v eni noči preštel 17 milijonov nemških mark? Zakaj Lovšin avtomobile za Mors v Avstriji kupuje z gotovino?

Nedokončana zgodba

Zakaj Janševa vlada ni nikjer prikazala dobrih 3,6 milijona dolarjev, ki jih je skupaj z neprodanim brniškim orožjem od notranjega ministrstva zapisniško prejela med 4. in 16. aprilom 1992? In kje so vsi milijoni, za katere posamezniki s Hrvaške trdijo, da so jih odnesli na Mors? Eden od njih je Janšo, ko je trdil, da so jih tam samo shranjevali, že grdo postavil na laž.

Kazenski pregon je ob 'nesebični pomoči' nekaterih na tožilstvu zastaral. Ostane parlamentarna preiskava. A pogled na rezultate glasovanja o Mogetovem predlogu, da se o Janševem 'odgovoru' opravi daljša razprava (za, proti), jasno napoveduje, da ta ne bo uvedena. Poslanci so glasovali črno-belo. Vsa opozicija je bila za razpravo, vsi poslanci vladnih strank pa zelo proti (razen poslanca Desus Francija Žnidaršiča). Prisotnost skoraj vseh vladnih poslancev kaže, da je bilo nekaterim veliko do tega, da kakršnokoli vnovično razčiščevanje orožarskih zgodb preprečijo.

In zakaj, ko naj bi bilo vse tako kristalno jasno, kot nam poskuša dopovedati Janša, si ta ne vzame slabe ure in poslovanja vsem tistim dvomljivcem ne razloži še enkrat? Trdi, da zgodbo pojasnjuje že deset let. A le zakaj je še vedno ni pojasnil?!

Matjaž Frangež