Aktualno

NAROČITE KAJ NAM PA MORETE!2

Naročite knjigo NA DOM PREK KNJIGARNE GALARNA.SI
POVEZAVA TUKAJ

 
Domov arrow Sporočila za javnost arrow Avtorjeva izjava ob predstavitvi 1. dela, 01. 06. 2007
Avtorjeva izjava ob predstavitvi 1. dela, 01. 06. 2007 PDF Natisni E-pošta
četrtek, 31 maj 2007

Izjava Matjaa Frangea ob predstavitvi
Ljubljana, 1. junij 2007

!!! POGLEJTE VIDEO AVTORJEVE IZJAVE

Oroarske posle in afero Depala vas, posledico trgovine z orojem, sem za?el preiskovati pred štirimi leti. Ves ta ?as sem opravljal pogovore z akterji teh dogodkov, tako z delavci notranjega, kot obrambnega ministrstva, agenti obeh obveš?evalnih slub in drugimi, ki so bili vpeti v tedanje dogajanje. Resni?no pomagali in povzro?ali napredke pa so le redki in še ti po dolgotrajnih prepri?evanjih, ko so uvideli, da tokrat resni?no gre za iskren namen objektivno predstaviti to poglavje slovenske preteklosti. Pri mnogih je bilo potrebnih veliko sre?anj, da so dojeli, da tokrat ne gre za politi?en projekt. Moja vztrajnost, mo?na odlo?enost in trdna volja so jih prepri?ali, da so spregovorili. Sprva izredno previdno, s?asoma pa so se razgovorili. Ker so ukaze izpolnjevali po svoji vesti, jim o tem, kar so po?eli, prepri?ani, da za domovino, ni bilo teko pripovedovati. Olajšali so si svoje duše.

Medtem ko bodo pa morali najodgovornejši posamezniki, katerih imena bodo za vselej zapacana s krvjo, svoja dejanja najprej upravi?iti sami sebi, ?e sploh menijo, da je to potrebno. Kaj vse jim dopuš?a lastna vest, vedo najbolje sami. Dravljani Republike Slovenije pa se bodo morali odlo?iti, kaj vse lahko po?nejo njihovi predstavniki. V ustavi beremo, da je vsa oblast v rokah ljudstva. To se bo moralo odlo?iti, kaj vse bo dopuš?alo in odpuš?alo tistim, ki jih predstavljajo. Svobodna, sproš?ena in demokrati?na Slovenija ne sme biti obvladovana od tistih, ki demokracijo, poštenje, zakonitost, enakost in spoštovanje slehrnega poznajo samo v besedah, ne v dejanjih. Vseobsenemu nadzoru, represiji, vtikanju v zasebnost in kaznovanju zaradi javnega izraanja lastnega, legitimnega mnenja so se Slovenke in Slovenci e uprli. Zato je po?etje tistih, ki s pozicije mo?i poskušajo obvladati vse in vsakogar, zagotovo obsojeno na neuspeh.

Vsakdan mnogih, ki so pri oroarskih poslih morali sodelovati po slubeni dolnosti, je zaznamoval mo?an strah. Ne upajo govoriti. Bojijo se posledic in maš?evanja, ne samo njim samim, temve? predvsem njihovim blinjim. Naj bo ta knjiga dokaz, da zastraševanja, gronje in pritiski v demokrati?ni drubi niso dopustni. Vse, ki bi lahko kakorkoli še prispevali k raz?iš?enju tega temnega obdobja slovenske demokrati?ne drave, prosim, naj ob prebiranju te knjige premislijo, ali svoje zgodbe kljub vsemu ne bi zaupali meni ali kateremukoli novinarskemu kolegu, ki mu zaupajo. Prilonost je tukaj. Naj tudi vaš del zgodbe izve javnost. Posledic ravnanj posameznikov ne moremo in ne smemo nositi vsi. Rešimo našo dravo tega neizmernega bremena, ki zaradi nepoštenosti posameznikov zdaj lebdi nad Slovenijo. To nikakor nismo mi, to nikakor ni Slovenija!

Knjigo bi lahko izdal e pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Pa tega nisem elel. Kot neprimeren sem ocenil tudi ?as lokalnih volitev. ?e svojih ugotovitev ne bi objavil sedaj, bi moral po?akati na potek slovenskega vodenja Evropske unije, saj ocenjujem, da izid npr. v januarju 2008 ne bi bil dravotvoren in v korist moje domovine. Zato zavra?am besedovanja o politi?nem izbiranju trenutka objave. Povsem neutemeljene o?itke o politi?nosti bi tako ali tako poslušal kadarkoli.

Naj torej na kratko povzamem zgodbo o trgovanju z orojem.

Na?eloma menim, da je Republika Slovenija ravnala moralno in eti?no, ko se je odlo?ila, da bo pomagala Republiki Hrvaški ter Republiki Bosni in Hercegovini, da se ubranita agresije.

Konec koncev so obema napadenima nekdanjima jugoslovanskima republikama pomagale tudi nekatere druge demokrati?ne drave. Le da se te o?itno niso okoriš?ale. V ?asu izjemnih ?loveških stisk in trpljenj niso kovale dobi?kov. Nudile so pomo?. Prepri?an sem, da je bilo izkoriš?anje strahu za golo ivljenje moralno skrajno zavreno po?etje.

Sicer je vprašanje, ali je bilo takšno po?etje skladno s pravom – tako mednarodnimi akti kot slovenskimi predpisi. ?etudi bi bilo tako, pa na na?in izvedbe te t.i. pomo?i, kljub vsemu, al pada zelo temna senca. Celovit pregled trgovanja dandanes skoraj zagotovo ni ve? mogo?.

A ohranjene dokumentacije je kljub vsemu kar nekaj. No, vsaj obstajala je. Tako v Varnostno-informativni slubi oz. SOVI kot v vojaški obveš?evalni, prav tako na notranjem ministrstvu, sploh policiji, opredeliti pa bi se morala tudi carina.

Poslanci oz. parlamentarna ve?ina, je tista, ki ima mo?, da z dokumentacije umakne oznako zaupno. Sploh in predvsem s tiste, ki jo je zbrala druga preiskovalna komisija. Povsem nedopustno, nevzdrno in netransparentno je, da je 19 fasciklov k sre?i zavarovane dokumentacije povsem nedostopnih. Tako dravljanom, novinarjem, zgodovinarjem, celo poslancem. Vsaj ti dokumenti so zavarovani, ?eprav je slišati, da naj bi nekateri razmišljali celo o pre?iš?enju tudi teh fasciklov. A na sre?o s seznami te dokumentacije razpolagajo tudi nekateri novinarji.

Aktivnosti zalaganja obeh nekdanjih jugoslovanskih republik so v najve?jem obsegu potekale od konca osamosvojitvene vojne, pa vse do prvih mesecev leta 1993, dokler niso Hrvati in Bosanci vzpostavili lastnih kanalov za nakupe oroja. Padec obsega poslovanja naših prekup?evalcev so za?asno povzro?ala tudi zavzetja nekaterih skladiš? nekdanje JLA, kar velja zlasti za Hrvaško.

Trgovino z orojem je potrebno razdeliti na dva dela.

Prvi je odprodaja oroja, ki ga je v Sloveniji pustila nekdanja Jugoslovanska ljudska armada. JLA je v skladiš?ih nakopi?ila velike koli?ine oroja, tako za lastne potrebe, za potrebe splošnega ljudskega odpora, predvsem pa in to je klju?no, tudi strateške rezerve, ki so predstavljale najve?ji dele.

Na podlagi sklepa republiškega razširjenega predsedstva sta notranje in obrambno ministrstvo to oroje pri?eli odprodajati. Notranje ministrstvo predvsem lastno staro oroje, obrambno ministrstvo pa je prevzelo nadzor in oblast nad vojaškimi skladiš?i in enormnimi koli?inami v njih.

O številkah, torej koli?inah, ki so bile odpeljane, je nerodno govoriti, saj nobena od inštitucij, ki bi s temi podatki morala razpolagati, nikoli ni postregla z relevantnimi in realnimi podatki, bodisi policiji bodisi obema parlamentarnima preiskovalnima komisijama. Morda pa so bili podatki celo uni?eni. Zato bi bilo zanimivo videti, katere od dokumentov, ki so objavljeni na koncu knjige, bi bilo še mo? najti v arhivih dravnih inštitucij.

Drugi del oroarske zgodbe so nakupi oroja in druge vojaške opreme v tujini. Da bi obstajala pravna podlaga za tovrstno po?etje (torej za kupovanje oroja v tujini in nadaljnjo prodajo Hrvaški in Bosni), ni znano.

Od razli?nih ilegalnih trgovcev oz. kriminalnih zdrub v tujini kupljeno oroje, je v Slovenijo prihajalo po morju, kopnem in po zraku. Torej z ladjami, tovornjaki, letali in po tirih. Pretena ve?ina teh pošiljk je slovenske meje najverjetneje pre?kala z vedenjem, soglasjem ali v izklju?ni organizaciji dolo?enih posameznikov, katerim je mo? in monost tovrstnega po?etja ponudilo slubovanje na javni funkciji. Ponujeno monost in prilonost so izkoristili. Tudi oroje, ki je prispelo iz tujine, je mogo?e lo?iti na pošiljke, pri katerih so nekateri naši veljaki omogo?ili zgolj prevoz ?ez slovensko ozemlje in na pošiljke, naro?ene z namenom nadaljnje prodaje, torej pridobitve zasluka. Nekatere tovrstne pošiljke so Slovenijo prešle brez postanka. Nekatere so za kratek ?as uskladiš?ili, potem pa jih prodali v celoti ali po delih.

Kot boste lahko prebrali, so leta 1993 na VIS-u v eno od poro?il zapisali oceno hrvaških obveš?evalcev, da je ?ez Slovenijo v slabih dveh letih šlo za 340 milijonov dolarjev oroja. Ocenjujem, da je navedba vse prej kot pretirana.

Lahko povem, da sta obe ministrstvi, predvsem pa obrambno, Hrvaški in Bosni prodali veliko ve? oroja in druge vojaške opreme, kot trdi vlada – npr. v zaupnem poro?ilu, ki ga je decembra 2005 posredovala parlamentu. Vlada Janeza Janše je zapisala, da naj bi celotna oroarska zgodba skupno veljala le 28 milijonov nemških mark. Realna številka je zagotovo ve? desetkrat višja. In zakaj v omenjenem vladnem poro?ilu gotovinsko poslovanje ni niti omenjeno? Janša je pred leti vendarle priznal, da so poslovali tudi z gotovino, še ve? povedal je, da gotovinski del ni presegal 20 odstotkov. V poro?ilu pa o gotovini niti besede. Sploh pa si njegove mnoge izjave pogosto nasprotujejo oz., kot boste lahko prebrali, Janša negira kar samega sebe.

Kje so torej sredstva? Zakaj v prora?unu o?itno ni prikazanih gotovinskih sredstev, pridobljenih s prodajo dravnega premoenja? Se je kdo okoristil?

Poznavalci namre? razlagajo, da naj bi bilo oroje nekdanje JLA, s katerim je razpolagal štajerski pokrajinski štab, Republiki Hrvaški prodano za ve? sto milijonov nemških mark. Granate, rakete in drugo teko oroje so tedaj Hrvati krvavo potrebovali.

?e je bilo tedanje delovanje obrambnega ministrstva, predvsem vojaške obveš?evalne slube, transparentno in zakonito, bi moral obstajati popis odpeljanega. Oroje je namre? stvar s serijsko številko. Po desetletju, po spremembi obrambne doktrine in zamenjavi oroij z zahodnimi, izgovori o tajnosti dokumentacije v interesu dravne varnosti ne vzdrijo ve?.

Republika Slovenija je bila z odprodajo oroja nekdanje JLA tako o?itno oškodovana, saj ni jasno, kam so zašla tako pridobljena sredstva, sploh gotovinska. Ne samo, da celotnih oz. o?itno celo pretenega dela sredstev ni v prora?unu, še ve?. Trditve, da je bil denar porabljen za opremljanje slovenske vojske, nikoli niso bile ustrezno podkrepljene. Ne poznamo ne vrst ne koli?in in ne vrednosti domnevno tako kupljene opreme. O tem smo slišali samo izjemno pavšalne navedbe. Pa bi bilo to povsem preprosto: vsaka postavka bi morala imeti protipostavko.

Toliko o materialnem oškodovanju. Ali je zaradi mnogokratnih kršitev embarga Organizacije zdruenih narodov naša drava utrpela kakršnokoli škodo tudi na mednarodni politi?ni sceni, pa lahko le špekuliramo. Je pa dejstvo, da so se nekateri naši funkcionarji grdo lagali tudi OZN, ko jih je ta povprašala o vpletenosti slovenskega politi?nega vrha v balkansko oroarsko trgovino.

Naj na kratko razloim še vsebino nekaterih priloenih dokumentov.

15 strani dolg dokument MNZ z datumom 7. junij 1994 s svojimi 129. to?kami lepo ponazarja obseg oroarske dejavnosti. Dodati je potrebno, da je dokument nastal zgolj na podlagi dokumentacije, ki so jo bili predstavniki vpletenih dravnih organov in nekateri zasebniki voljni predati policiji.

Priloeni so tudi dokumenti, na podlagi katerih je skladiš?nik TO oroje za?el nalagati na tovornjake oz. dopustil odpeljati e naloenim. Gre za materialne liste, izdajno-prejemne liste, naloge za izvzem in predajo, pa tudi reverze. O slednjih poznavalci zagotavljajo, da domnevno posojeno oroje naj ne bi bilo nikoli vrnjeno. ?e so izpolnili formular ob izposoji, bi ga morali tudi ob vra?ilu. In elim jih videti.

Zanimiv je tudi dopis trgovca z orojem Konstantina Dafermasa, ki slovenskemu obrambnemu ministrstvu prepove premik t.i. Omanovih mask. Zakaj je Dafermas ministrstvu telefaks sploh posredoval, ko pa z maskami ministrstvo naj ne bi imelo ni??!

V besedilu boste našli tudi odlomke nekaterih poro?il Varnostno-informativne slube. Ponazarjajo, da je slovenska civilna obveš?evalna sluba oroarsko zgodbo o?itno spremljala celovito. Priloeni so povzetki VIS-ovih prisluhov telefonom.

Na?in izvedbe prevozov oroja prek dravne meje pa ponazarjajo depeše, ki so jih z VIS-a pošiljali mejnim prehodom. K sre?i se ukaza o sprotnem uni?evanju teh depeš nekateri niso drali.

Zanimiv je tudi uradni zaznamek policije o hrvaškem dravljanu, ki je oktobra 1991 potoval proti slovenskemu obrambnemu ministrstvu. Policistom je trdil, da ima pri sebi 3 milijone nemških mark.

V knjigi predstavljam tudi vsebino strogo zaupne kazenske ovadbe v zadevi Brnik, podane zoper Bav?arja, Janšo, Kosija, Zvonarja, Omana in Dafermasa. Vsaj ta pošiljka je preiskana zadovoljivo. Kriminalisti so podrobno opisali, zakaj je poleg oroja, ki sta ga za lastne potrebe naro?ili obe ministrstvi, v Koper prispelo še dodatno oroje. Notranjemu ministrstvu ga ni uspelo prodati v celoti. Preostanek predajo obrambnemu ministrstvu, kot tudi e pridobljeno kupnino, o ?emer obstajajo zapisniki. Obrambnemu ministrstvu je bilo tedaj predanih dobrih 3,3 milijona dolarjev. Kot so ugotovili kriminalisti, pa bi s prodajo preostalega oroja na MORSU morali pridobiti vsaj še milijon in pol dolarjev. Tudi teh vsaj petih milijonov dolarjev o?itno ni evidentiranih.

V Dravnem zboru pri?enjata z delom dve preiskovalni komisiji, ki naj bi preverili nakupe oroja in druge vojaške opreme, vendar le po letu 1994. Morda bi bilo ustrezno, da bi parlamentarno preiskavo vnovi? uvedli tudi glede izvornega greha – oroarskih poslov od osamosvojitve do leta 1994. Za razvoj slovenske demokracije in dokon?no oblikovanje tistih vrednot, zaradi katerih so prebivalci Slovenije na plebiscitu 1990. obkroili besedo 'DA', bi bilo pomembno, da bi preiskavo kon?no kon?ali vsaj ?lani parlamenta. Le nadaljevati bi morali tam, kjer se je leta 2000 kon?alo.

Ni? hudega, ?e do uvedbe takšne preiskave ne bo prišlo. O tem, kaj so pravi oroarski posli, boste lahko brali v tej knjigi. Zapisal sem dovolj, da si bodo dravljani lahko kar sami ustvarili mnenje o klju?ni slovenski aferi. Lastnega mnenja in razmišljanj jim pa? ne more vzeti in prepovedati nih?e.

Še zdale? nisem zapisal vsega, kar vem o oroarskih poslih nekaterih naših veljakov, sploh pa kar lahko dokaem. Zato sporo?am, da bom ustrezno reagiral (trenutek bom seveda izbral sam), ?e se bo meni ali ljudem, ki so mi blizu, za?elo dogajati karkoli nenavadnega, pa naj bo to danes, jutri ali ?ez nekaj mesecev. Naklju?ja so problem naslovnikov tega sporo?ila.

elim si in upam, da bodo kolegi novinarji, ki o oroarskih poslih veliko vedo oz. so po zgodbi e stikali, vnovi? zavihali rokave. Za druge, ki zadeve podrobno še ne poznajo, pa upam, da bo knjiga dobra osnova za za?etek dela.

Matja Frange

 
< Nazaj
© 2017 Kaj nam pa morete! Orožarski tajkuni
Joomla! is Free Software released under the GNU/GPL License.