Aktualno

NAROČITE KAJ NAM PA MORETE!2

Naročite knjigo NA DOM PREK KNJIGARNE GALARNA.SI
POVEZAVA TUKAJ

 

Domov
Sobotna priloga o Andreju Lovinu PDF Natisni E-pošta
torek, 31 marec 2009
?lanek Mete Rogli? v Sobotni prilogi Dela, 28. 03. 2009

Prvi vohun, mister šest odstotkov, poslovne

Lovšin! Andrej Lovšin!

Slovenski James Bond. To je eno od poimenovanj (poleg manj filmskih, kot sta na primer agent in prvi vohun), ki si jih je v ?asu vodenja vojaške obveš?evalne slube »prisluil« Andrej Lovšin. In to ne le zaradi svojega dela, temve? tudi zaradi osebnega stila. ?rn plaš?, ?rn klobuk in bel šal, razkošni avtomobili (za uradnika vsekakor neobi?ajno), luksuzna hiša pod šišenskim hribom (to je sicer kasneje prodal ribniškemu sokrajanu, podjetniku Janezu Škrabcu), ljubezen do oroja … so bili zaš?itni znak direktorja Voma.

Za?etek obveš?evalske poti Andreja Lovšina see v prve dni Demosove vlade. Kako je kot diplomant pehotne akademije JLA (ki do tedaj na varnostnem podro?ju ni imel nobenih izkušenj, saj je po kratkotrajnem vodenju voda planinske brigade za pet let presedlal v policijske vrste) prišel v tedanji sekretariat za ljudsko obrambo, razkriva v svoji knjigi Skrita vojna. Kot pravi, je prek daljnega sorodnika, duhovnika Janeza Oberstarja, vzpostavil stik s svee izvoljenim predsednikom izvršnega sveta Lojzetom Peterletom in mu predstavil svojo zamisel obrambnega koncepta Slovenije. Ta se je »pošteno zamislil, ko je prebral moj tekst«, in ga vprašal, ali bi bil pripravljen prevzeti mesto republiškega sekretarja za obrambo. »Seveda ?lovek mojega kova, po osnovni izobrazbi oficir, v takem trenutku in ob takšni prilonosti ponudbe ne more zavrniti,« priznava Lovšin. A mu je Peterle na naslednjem sre?anju sporo?il, da bo ta resor najverjetneje prevzel politik Janez Janša, Lovšin pa je postal vodja sektorja devet – sektorja za varnostne zadeve.

Da je Lovšin sodil v širši izbor za prevzem katere od vladnih funkcij, tudi Lojze Peterle ne zanika, ob tem pa dodaja, da se je na mestu šefa Voma vsekakor izkazal. Na za?etku so sicer – kot se spominja predsednik Demosove vlade – nekateri ministri menili, da je pri svojem delu premalo u?inkovit, a se je sam zavzel za Lovšina in jih prepri?al, da zadeve ne morejo ste?i tako hitro.

Najprej v torbi glava, nato predvsem gotovina

Lovšinovo obveš?evalsko kariero poznavalci delijo na dvoje obdobij: na pomembno in relativno uspešno predosamosvojitveno izgrajevanje varnostne slube, ki je temeljilo na zbiranju podatkov o delovanju JLA, ter na precej bolj kontroverzno poosamosvojitveno obdobje. »?e je leta 1990 in 1991 nosil glavo v torbi, je leta 1992 v torbi nosil predvsem gotovino,« so bili v portretu Andreja Lovšina slikoviti v tedniku Mladina.

Prvi mo parlamentarne preiskovalne komisije, ki se je konec devetdesetih let ukvarjala z raziskovanjem poosamosvojitvene trgovine z orojem, Rudi Moge, je prepri?an, da je bil Vomo, ki ga je vodil Andrej Lovšin, eden glavnih akterjev v tej trgovini. A – kot izpostavlja – še do danes ni bilo pojasnjeno, koliko je bilo pri tem poslu gotovine in za kaj se je porabljala. Prav tako pa ni nobene analize, zakaj v tej zadevi dravni organi in preiskovalne komisije niso nikoli dokon?ali svojega dela. »Verjamem v star latinski pregovor Tempus omnia revelat [?as razkrije vse stvari] in si elim, da ob razkritju te afere ne bi bilo potrebno preve? ljudem zardevati,« pravi Moge. Eden glavnih akterjev, ki bi moral odgovoriti na vprašanje, kje je gotovina od trgovine z orojem, pa je po Mogetovem prepri?anju prav Andrej Lovšin.

Takratnega šefa Voma namre? bremenijo izjave tako nekaterih takratnih sodelavcev kot kupcev oroja. Tako je nekdanji šef obveš?evalnega oddelka Voma Anton Painkiher pred preiskovalno komisijo povedal, da je sam štel denar od trgovine z orojem in ga je nato predal Andreju Lovšinu.

»Avtomatske puške, mitraljeze, strelivo zanje, protitankovske mine … smo pla?ali z gotovino pomo?niku ministra na obrambnem ministrstvu gospodu Andreju Lovšinu,« je izpostavil pooblaš?enec BiH Hasan ?engi?. V javnosti so se pojavile številne zgodbe o elezni blagajni, polni gotovine, ki je bila v Lovšinovi sobi.

A je Lovšin (celo po tem, ko je Janša potrdil, da se je trgovalo tudi za gotovino) vztrajal: »Jaz nisem nikomur naro?il, da bi štel in sprejemal denar ali z njim po?el kaj drugega (…) ?e je kdo kaj takega izjavil, jaz za to ne vem in sem presene?en, ker sem izvedel naknadno.« Pa: »Jaz na takratni Zupan?i?evi ulici, kjer je bil sede takratnega republiškega sekretariata, in tudi pozneje na ministrstvu za obrambo na Kardeljevi ploš?adi nisem sprejemal nikoli nikakršne gotovine.«

»Jasno je, da Andrej Lovšin zanika, da bi bili v ?asu njegovega vodenja vojaške obveš?evalne slube oroarski posli netransparentni, da bi prihajalo do zlorab. A mu sploh ostane karkoli drugega, kot to trditi?! Vendar danes pa? vemo, da so dejstva popolnoma druga?na. Da so se v ?asu, ko je obrambno ministrstvo vodil Janez Janša, zgodile nekatere zlorabe, je premila ocena. Mnogi objavljeni dokumenti in izjave akterjev so nesporni dokaz, da zlorabe tedaj niso bile eksces, temve? del sistema. Andrej Lovšin je bil eden vodilnih tega sistema. Mnoge pri?e trdijo, da so na obrambno ministrstvo kupci prinašali gotovino, tam so jo šteli, kje je kon?ala, pa ni znano,« pravi avtor dveh knjig o trgovini z orojem Matja Frange. In dodaja, da so pri?e pred Mogetovo komisijo samo gotovinske prihodke za prodajo iz skladiš? na slovenskem severovzhodu ocenile med 100 milijoni pa vse do milijarde mark. Vso oblast nad orojem nekdanje JLA pa je imela – tako Frange – sluba, ki jo je vodil Lovšin.

Ob poro?anju medijev o Lovšinovi vpletenosti v oroarske posle in njegovem sodelovanju pri drugih nabavah, kot so avtomobili, prisluškovalne naprave (pri ?emer naj bi mu veliko pomagalo angleško podjetje, ki je last njegove blinje sorodnice), je Lovšin dobil še en vzdevek: mister šest odstotkov, kar naj bi ponazarjalo višino njegove provizije. Lovšin poudarja, da to ne dri in da je vedno ravnal zakonito in v interesu drave.

Lovšinovo vodenje Voma pa je zaznamovalo še nekaj primerov »obveš?evalskega dela po kavbojsko«. Kot na primer akcija ugrabitev Grka. Ekipa, povezana z Vomom, je namre? v Celovcu ugrabila grškega trgovca z orojem, ker se ta ni dral dogovora. A so se za rešetkami znašli slovenski »komandosi«. Po poro?anju medijev naj bi operacijo vodil Lovšin, ki naj bi operativce oboroil z docela neprimernimi plinskimi pištolami in ponaredkom avtomata, ki naj bi jih dobil od Janševega brata (Lovšin naj bi po neuspeli akciji tudi ponudil odstop, a ga Janša ni sprejel).

»Balkanski špijon«

Za tedaj prvega moa Voma je bilo tudi zna?ilno, da (v nasprotju s prevladujo?im zgledom in prepri?anjem o obveš?evalskem poslu) ni deloval prav ni? diskretno. »Njegovo vizitko je imelo pol Ljubljane,« nam je dejal lastnik ene od njih. A je katera pristala tudi v »nepravi« denarnici in so se – tako naši viri – policisti ob odkrivanju kakšnega kaznivega dejanja spraševali, ali so vanj vpleteni vojaški obveš?evalci.

Nadrejeni Janez Janša naj tudi ne bi bil navdušen nad Lovšinovimi jasno izraenimi prestinimi potrebami. Tako lahko v Frangeevi knjigi Kaj nam pa morete preberemo, kako si je Lovšin na ?elu Voma omislil kar štiri slubena vozila, med njimi tudi audija 100 S2. A si je tak avto zaelel tudi Janša. Ker istega modela ni bilo ve? na trgu, pa je minister dobil boljše vozilo. To pa je vznemirilo Lovšina in je (potem ko ga je nekoliko poškodoval) svoj avtomobil zamenjal za sodobnejšega in se torej spet vozil v boljšem avtu kot minister.

Razlag, zakaj je Lovšin leta 1994 zapustil Vomo, je ve?. Sam je pojasnjeval, da iz na?elnih in osebnih razlogov. »Politi?ni akterji na doma?i slovenski sceni so se med seboj sprli zaradi njim znanih razlogov, mene pa so poskušali uporabiti kot kmeta na šahovnici.« Drugi dodajajo, da je bil obveš?evalec Lovšin seznanjen s skorajšnjo Janševo razrešitvijo in je ukrepal pravo?asno. Tretji celo, da se je z nekaterimi vladnimi predstavniki dogovarjal o svoji novi vlogi na ministrstvu po Janševem odhodu. Kakorkoli e – z odhodom se je Lovšin izognil kon?nemu obra?unu pri Depali vasi med kriminalisti?no policijo na eni ter Morisom in Vomom na drugi strani.

Po odhodu z ministrstva je Lovšin zaplul v poslovne vode. S svojim prevozniškim podjetjem je izvaal mleko in druge izdelke Ljubljanskih mlekarn ter Fructalove sokove na Kosovo. Pomemben del poslov (oskrba bencinskih ?rpalk z dopolnilnim asortimanom, pa oskrba tamkajšnjega trga z avtomobilskimi deli in lesno galanterijo) pa je izvajal v Bosni. Tu pa ga najdemo v tako imenovani sarajevski zgodbi oziroma aferi »balkanski špijon«. Tedanji vojaški ataše v Sarajevu (v prejšnjem mandatu notranji minister) Dragutin Mate je namre? na sede obrambnega ministrstva pošiljal poro?ila o bosanskih poslih poslovnea Andreja Lovšina in ob tem navajal tudi delovanje slovenskega veleposlanika v BiH Draga Miroši?a. Vodstvo vojaške obveš?evalno-varnostne slube pa je polkovnika Mateja prosilo, naj o Lovšinovih bosanskih poslih zbere še dodatne podatke. Mate je bil zaradi razkritja sarajevskega nadziranja civilistov odpoklican.

Lojalnost Janezu Janši

?eprav je v ?lankih iz devetdesetih let mogo?e prebrati, da so Lovšinu med strankami najbliji krš?anski demokrati, se je za vstop v SKD odlo?il šele leta 1999. »Moja stranka je zdaj v procesu zdruevanja z ljudsko stranko. Skupaj pri?akujemo veliko. Od uspeha na volitvah je odvisno tudi moje nadaljnje politi?no delovanje, vendar si o tem, da bom delal veliko politi?no kariero ali postal minister brez listnice, ne gradim utvar,« je bil glede svojih elja in monosti odkrit Andrej Lovšin. In res se na kakšno visoko funkcijo ni povzpel, je pa ob Bajukovem prevzemu vodenja vlade prevzel naloge svetovalca za obrambne zadeve v premierovem kabinetu in bil hkrati sekretar za nacionalno varnost.

S (ponovnim) prihodom LDS na oblast se je moral Lovšin od premierovega kabineta posloviti. Vrnil se je na ministrstvo za obrambo, in sicer v center za strateške študije, v tem ?asu pa magistriral pri zgodovinarju Bou Repetu (tema njegove magistrske naloge je bila preobrazba JLA od 1990 do 2001). Priden in vztrajen sta lastnosti, ki ju Lovšinu priznavajo tudi tisti, ki mu sicer niso ravno naklonjeni. Ob tem pa dodajajo – in lojalen.

In prav dolgoletna lojalnost Janezu Janši (in nedvomno tudi bogato vedenje ter vztrajen molk glede trgovine z orojem) se je Lovšinu po zmagi SDS na volitvah 2004 obrestovala. Kmalu po vstopu v zmagovito stranko je postal predsednik uprave Intereurope. »Predsednika vlade Janeza Janšo podpiram kot ob osamosvojitvi,« v svoji zahvalni izjavi ozadja (in razlogov) svojega imenovanja Andrej Lovšin ni skrival.

Meta Rogli?

 

Vir: delo.si

 
< Nazaj   Naprej >
© 2018 Kaj nam pa morete! Orožarski tajkuni
Joomla! is Free Software released under the GNU/GPL License.